Участник:VSL56/Черновик/Cankar/Dunajski Večeri 1902
http://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-7DIAD3Q5
sl:Uporabnik:VSL56/Osnutek/Cankar/Dunajski Večeri 1902
Участник:VSL56/Черновик/Cankar/Dunajski Večeri 1902/совместный перевод
43
V bogatih kočijah se vozijo
baroni, tatje, bankirji,
mimo mladih kostanjev, skoz jasni večer, ob nas siromakov špalirji.
Poznam te obraze, te tihe oči, lokave, mežikujoče; tati, ki na čelu zapisan jim je, izbrisati ni mogoče.
V glace-rokavicah se skrivajo tatinski dolgi prsti — da, kradli so in prešestvali in ubijali vse po vrsti.
In kaj je napravil pravični Bog? Nasul jim je bogastva, blaga in časti in odel jih povrh še z glorijo veličastva.
45
Tako se vozijo tatje
in hudo mi je siromaku,
ves truden in lačen in ves bolan se spotikam ob vsakem koraku.
O kaj sem ti storil, pravični Bog ? Ali nisem nad tabo dvomil ? Pokaži mi v pismu zapoved svojo, ki bi je ne bil prelomil!
Prešžstval sem in kradel sem in ubijal — preštej vse tiste, ki so me ljubili; razžalil sem in ubil njih duše čiste. In svojo dušo, nedolžno vso, sem bil razžalil, oskrunil, ubil sem jo — o dolg račun, ki sem ti ga naračunil!
Zdaj prihajam z njim: Plačilo sem ! Kakor drugim, tako tudi meni! Zdaj trkam na vrata: Plačilo sem, saldiraj račun pošteni!
46
V sanjah težkih spava mesto; vse temno, mrtvo; a tam gori v svetlih zvezdah sveti se nebo.
Trepetaje z mokrim svitom zvezde se blešče, kakor na nedolžnem licu srebrne solze . . .
Daleč, daleč tam za goro v sobi luč gori, pred svetilko moja lepa ljubica sedi.
In sedi in v belih rokah pisemce ima; čita . . . čita in otožno bolno se smehlja.
47
»Tam v brezsrčnem, tujem svetu
sam je dragi moj, sam in zapuščen tam daleč
plaka za menoj.
Ah nesrečnica, da k njemu Tja ne morem jaz, da objamem ga, poljubim bledi mu obraz .. .«
In glavo na belo roko naslonila je; solza se očescu plavem zasvetila je ...
»Kaj je tebi, fant moj dragi, da tako molčiš? Kar sva prišla iz kavarne nič ne govoriš.«
Ne zameri — čudno mi je danes krog srca, ali dušica, to prejde — glej, že sva doma .. .
48
O ne, ne hodi več od tukaj, samo nocoj ne, ljubček moj;
tako mi je pusto in težko noči je mene strah nocoj.
Ostani, čisto k meni sedi, v naročje svoje vzemi me, gork6 poljubi me na ustna, poljubi in objemi me . ..
Strašna je noč ... Kadar vse mesto tam zunaj trudno, tiho spi, takrat trepečem od bojazni, z rok6 zatiskam si oči.
Nad mano sije svetlo soince, veselo, jasno je neb6; tako lepo zvone zvonovi in fantje skozi vas pojo.
49
In samo solnce, same pesmi, in sam velikonočni čas, nedolžno zro oči otroške in mlad in lep je moj obraz.
Bojim se te svetlobe krasne in vzdignem se in gledam v noč, a tam iz črne teme vstaja obraz upal, umirajoč.
Bledo je lice, sesušeno, v očeh se svetijo solze in vele ustnice otožno, ljubeznipolno govore:
»O dete, ljubo dete moje, zakaj bojiš se majke ti? Saj ti si v grob me zakopala, iz lic mi izsesala kri . ..«
O ne, ne ne hodi več od tukaj, samo nocoj ne, ljubček moj; tako mi je pusto in težko noči je mene strah nocoj.
50
Vzduh opojen, težak; bledih luči svit
na obrazih mrje osinelih; v teh pogledih pijanih utrujena strast,
poželenje na ustnicah velih . ..
Oj ti grešnica krasna, tako hladn6, tako bledo je tvoje lice, in v naročji lenč kakor mrtve leže tvoje drobne, otroške ročice.
Kakšna trudna bolest v teh sivih očeh na teh ustnicah tenkih, prosojnih; ko je slikal prešestnico Ticijan, gledal tebe je v sanjah opojnih.
Na obrazu trepeče kot lunin žar greha, strasti poslednja krasota, in trpljenja, kesanja zaduhla noč iz uvelega diha života.
51
In srce se mi širi, ok6 strmi — kakor plašč te kraljevski ovija
veličastvo pregrehe, propalosti kras, tvoje duše temna tragedija . . .
»Kaj ti pride na misel, ne bledi tako! Tja poglej, kako stikajo glave! Za trenotek obrni se malo v stran pa naroči mi čašo kave . . .«
52
In dviga in širi se vroče obzorje,
na nebu razpaljenem solnce gori,
vsa zemlja potaplja se v demantno morje,
v polspanju, utrujena v prahu leži.
Tam daleč ječi preperelo drevje,
kot gole, koščene roke
razpenja in krči temno vejevje.
V oči skeli zrak težak in suh,
na prša pada opojni duh
razpalih krvavih rož.
To je tempelj njen, jaz klečim pred njo. Kipi in trepeče ji belo telo, prozorna megla je po udih razlita, pretkana s kristali od solncnega svita; na polne rame valijo mogočno se črni lasje, in njeno oko, poželjivo in mokro blešči se kot brušen nož.
53
In v dušo kipečo in v srca dn& sesa se mi njeno pohotno oko; v bolestnem razkošju telo mi trepeče, v objem se mi dvigajo roke drhteče . . . Glej v prahu nesvesten kleči pred teboj in ljubi in moli te suženj tvoj — Venus, Venus!
54
Ne vstajaj, ne vstajaj, ne glej me tako!
Pod poljubi ti ustna drhtijo, v mojih rokah trepeče ti belo telo,
od groze ti lica bledijo — ti ljubica moja, čemu ta strah? Čemu se ozira tvoj pogled plah
nemirno na duri, na okna?
Po veži odmeva neznan korak ob pozni, polnočni uri; pred oknom se ziblje črno drevo, na steklo deževne kaplje bijo, v viharju se stresajo duri . ..
Ne boj se, ne vstajaj! Nikogar ni'.. . Otrok tvoj v zibelki mirno spi, tvoj mož sedi v krčmi in pije.
55
Zunaj pod oblačnim nebom sanjala je noč jesenska; ali midva, roko v roki v polumraku sva sedela.
»Ne poljubljaj me več, draga, več ne reci, da me ljubiš — s svojo strastjo nepošteno pogubiJa si mi dušo.
Na pohotnih tvojih ustnih, v poželjivih tvojih rokah stopa predme v rožnem svitu zapuščeno dekle moje.
In temno je vse krog mene, v srcu mojem temno, prazno, in zagrnil bi si lice od sramote, od kesanja.«
56
Temni kodri so se vili nad obrazom njenim belim, na oči je njene legel solznotruden pajčolan.
»Ne poljubljaj me več, dragi, več ne reci, da me ljubiš, s svojo strastjo nepošteno ti pogubil si mi dušo,
in temn6 je vse krog mene, temno, prazno v srcu mojem kadar plaka moja mati in preklinja me moj mož.«
57
Od ulic do ulic, križem po mestu, brez smotra skoz zimsko noč,
v obrvih ivje, roke premrzle, ubog, trepetajoč.
Že je legla megla, svetilke gorijo, že tiho odtod, odondod vagabundi brez doma, lokavi, boječi, nastopajo težko pot.
Od ulic do ulic križem po mestu — in Bog je pogledal z neba in se je usmilil popotnika, rahlo dotaknil se mu je srca.
In luč je predsmrtna v srce zasijala, zasijal je predsmrtni mir, in z lahkim korakom po cesti samotni proti domu skoz zimski večer . ..
58
Na postelji moji umira človek bolan, izgubljen kot jaz,
njegove oči, vesele in tihe, mi gledajo mirno v obraz.
59
O tebi sem sanjal vse dolge večere, kako sem te čakal, a tebe ni bilo, ah nisi me čula, kako sem te klical — in zdaj, zaželjena, prišel je čas . . .
Glej, vse moje rosne, dišeče rože nocoj so razpale in v prahu ležijo, in solnce, to lepo, veliko solnce ne vrne se nikdar in nikdar več.
Najtišjega zvoka drhteče strune, ne bledega žarka oddaljene zvezde — in ti si pred mano, jaz čutim tvoj p6gled, ah' nagni se k meni, objemi me!
Da položim to trudno čelo na tvoje ljubeče, mrzle roke — ah nagni se k meni, ti zaželjena, ti mirna poslednja noč!
60