Участник:VSL56/Черновик/Prus Lutka 1 01 SL

Prus_Lutka_1_01_SL

Domena Publiczna.
Wolno zwielokrotniać, zmieniać i rozpowszechniać
oraz wykonywać utwór, nawet w celach komercyjnych,
bez konieczności pytania o zgodę.

https://polona.pl/archive?uid=54619419&cid=55133485
Prus, Bolesław (1847-1912)
Lutka

Tytuł alternatywny:
Tyt. oryg.: Lalka
Dodatkowe słowo kluczowe:
M B Tł
Data powstania dokumentu:
1956
Adres wydawniczy:
Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1956
Opis fizyczny:
828, [3] s. ; 20 cm
Język:
słowenski
Gatunek:
powieść polska
Zakres czasowy:
1801-1900
Sygnatura:
1.470.973 A
Prawa:
Domena Publiczna. Wolno zwielokrotniać, zmieniać i rozpowszechniać oraz
wykonywać utwór, nawet w celach komercyjnych, bez konieczności pytania o zgodę.
Źródło:
Biblioteka Narodowa
Rekord bibliograficzny:
zobacz w katalogu
Biblioteka Narodowa

Boleslav Prus
Lutka

IZ POLJŠČINE PREVEDEL M. B. (Marjan Bregant)
OPREMIL VLADIMIR MAKUC

LJUBLJANA
1956 (tisoč devet sto šestinpetdeset)

https://commons.wikimedia.org/w/index.php?title=File%3ALutka.pdf&page=17

I. DEL

I

Kakó sódijo pri pólni stekleníci o tvrdki J. Míncel in S. Wokúlski?

V začétku l. (lẹ́ta) 1878 (tísoč ósem sto oseminsédemdeset), ko je bil polítični svet zaposlèn s san-stéfanskim mîrom, z izvolîtvijo novéga pâpeža, àli z ugîbanjem o evrôpski vôjni, se niso varšâvski trgọ̄vci, pa tudi izobraženci okoli Krakovskega predmestja, nič manj vneto zanimali za prihodnost galanterijske trgovine J. Mincel in S. Wokulski.
V znani restavraciji, kamor so prihajali zvečer na prigrizek lastniki trgovin s perilom in vinski trgovci, tvorničarji voz in klobukov, spoštovani družinski očetje, živeči od lastnega premoženja, in hišni lastniki brez poklica, so enako dolgo govorili o oboroževanju Anglije kot o tvrdki J. Mincel in S. Wokulski. Potopljeni v oblakih dima cigar in sklonjeni nad steklenicaimi iz temnega stekla, so nekateri stanovalcev tega mestnega dela stavili, da bo Anglija dobila ali izgubila, drugi pa, da bo prišel Wokulski na boben. Nekateri so trdili, da je Bismarck genij, drugi, da je Wokulski pustolovec. Nekateri so kritizirali ravnanje predsednika Mac Mahona, drugi pa zatrjevali, da je Wokulski pravi norec, če ne se kaj hujšega . . . Gospod Deklewski, tvorničar kočij, ki si je pridobil Prem ożenje in polożaj z vztrajnim delom v eni stroki, in svetnik Węgrowicz, ki je že dvajset let bil član in pokrovitelj vedno istega Dobrodelnega društva, sta najdlje poznała Wokulskega in najglasneje prerokovala njegov propad. »S propadom in bankrotom ,« je govoril gospod Deklewski, »mora končati človek, ki ni zvest eni stroki in ne zna ceniti darov naklonjene usode.« Svetnik Węgrowicz pa je po vsaki prav tako globoki misli prijatelja pristavil:

5

»Norec! Norec . . . Pustolovec . . . ! Jożek, prinesi no še piva! Katera steklenica je že to?« »Šesta, gospod svetnik. Prinesem , kot bi mignil . . . !« je odgovoril Jožek. »Šesta že . . .? Kako hiti čas . . .! Norec! Norec!« je godeł svetnik Węgrowicz. Ljudem , ki so se prav tako ko svetnik krepčali v tej restavraciji, njenemu lastniku, natakarjem in učencem so bili vzroki nesreče, ki naj bi zadela S. Wokulskega in njegovo galanterijsko trgovino, tako jasni ko plinski plamenčki, ki so razsvetljevali prostor. Ti vzroki so tičali v nemirnem značaju in pustolovskem življenju ter končno v zadnjem dejanju človeka, ki je že imel v rokah svoj kos kruha in možnost, da zahaja v tako ugledno restavracijo, pa je šel in se ji odrekel ter prepustil trgovino božji Previdnosti, sam pa z vso gotovino, ki jo je podedoval po ženi, odšel v turško vojno, da si pridobi premoženje. »Morda si ga pa pridobi . . . Vojaške dobave so donošno podjetje,« se je vmešal trgovski potnik gospod Szport, ki je bil tu redek gost. »Nič si ne pridobi,« je odgovoril gospod Deklewski, »medtem pa mu še vrag vzame lepo urejeno trgovino. Z dobavami obogate samo Židje in Nemci; naši nimajo glave za to.« »Morda jo pa Wokulski ima?« »Norec! Norec . . . !« je zagodrnjal svetnik. »Jožek, daj no piva. Katera je že to . . .?« »Sedma stekleničica, gospod svetnik. Prinesem , ko bi mignil.« »Že sedma , . . Kako hiti čas, kako hiti čas .. .!« Trgovski potnik, ki je po stanovski dolžnosti potreboval vsestranska in izčrpna poročila o trgovcih, je prenesel svojo steklenico in kozarec k svetnikovi mizi, sladko potopil pogled v njegove zasolzene oči in vprašal s tišjim glasom: »Oprostite, gospod svetnik, toda zakaj pravite, da je Wokulski norec . . .? Morda smem ponuditi cigaro . . . Poznam nekoliko Wokulskega. Vedno se mi je zdel zaprt in osaben človek. Pri trgovcu je zaprtost velika vrlina, ošabnost pa napaka, Toda da bi bil Wokulski kazal blaznost, nisem opazil.«

6

https://commons.wikimedia.org/w/index.php?title=File%3ALutka.pdf&page=19

Svetnik je brez posebnih znakov hvaleznosti sprej el cigaro. N jegov rdeci obraz, obdan s śopi sivih las n ad celom, n a b rad i in licih, je bil v tem tren u tk u podoben v srebro vdelanem krvavcu. »Pravim , da je norec,« je odgovoril te r poćasi odgriznil konico cigare in jo priżgal, »pravim , da je norec, ker ga poznam źe . . . ćakajte . . . p e tn a js t. . . se d e m n a jst. . . osemn ajst l e t . . . T o je bilo 1. 1860 . . . T ed a j smo je d li pri H opferju. A li ste poznali H o p fe rja . . .?« »H ej ....« »T edaj je bil W okulski n atak a r p ri H o p ferju in je imel że nękaj cez dvajset l e t . . .« »V trgovini z vinom in delikatesam i?« »Da. In kakor danes Jozek, m i je ta k ra t on nosil vino in N elsonove zrezke . ..« »Pa je potem s te stroke presedlal na galanterijsko!« se je oglasil potnik. »Ćakajte,« ga je ustavil svetnik, »presedlal, toda ne na galanterijo, am pak na p rip rav ljaln ico in nato se n a visoko solo, ra z u m e te . . .? Z ahotelo se mu je, da bi postal ućen ja k . . .!« Potnik je v znak zaćudenja za£el kim ati z glavo. »Ti kom edija ti!« je rekel. »O d kod mu je pa to padlo v glavo?« »No, od kod! Kot obicajno — stiki z m edicinsko akadeniijo, s solo lepih u m e tn o sti. . . T ed aj se je vsem zavrtelo v glavi in on ni hotel biti slabs! od drugih. Podnevi je stregel gostom pri tocilnici in pisal racune, ponoci pa se je ucil . . .« »No, ta je p a lepo stregel.« »Ta;ko kot dru g i,« je odgovoril svetnik in nejevoljno zam ahnil z roko. »SamO' da je bil m rha pri postreżbi neprijeten; zaradi najnedolżnejśe besedice se je nam rscil ko razbojnik .... Seveda smo se salili z n jim in mu rekli, k ar nam je priślo na misel. N ajb o lj g a je jezilo, će smo mu rekli gospod doktor. N ekoc je take povedal gostu, da bi si bila skoro skocila v lase.« »,Seveda je zato trpel p ro m e t. . .« »N ikakor ne! Ko se je nam rec po V arsavi raznesla novica, da hoce H o p ferjev n atak a r stopiti v p ripravljalnico, 7 so zaceli lju d je v trum ah p rih a ja ti k njem u. Posebno studentov je m rgolelo tam.« »In se je res vpisal v pripravljalnico?« »V pisal se je in celo naredil izpit za visoko solo. No, in kaj porecete,« je n ad a lje v al svetnik ter u d aril potnika po kolenu, »nam esto da bi zdrżal pri stu d iran ju do konca, je p rej ko v enem letu zapustil solo . . .« »Kaj p a je storil?« »N o — kaj . . . Skupaj z drugim i je v aril pivo, ki ga śe danes pijem o, koncno p a se je znasel nekje okrog Irkutska.« »Smesno,« je vzdihnil trgovski potnik. »To p a śe ni vse . . . leta 1870 se je z majhnilm prem ozenjem vrnil v V arsavo. K akega pol le ta je iskal zaposlitve in se pri tem skrbno ogibal specerijskih trgovin, ki jih se danes ne m ara, dokler se ni koncno s pom ocjo svojega sedanjega poslovodje Rzeckega pririn il v trgovino M inclowke, ki je p rav tedaj ovdovela — in se z babo leto kasneje ożenił, ceprav je bila dosti starejsa od njega.« »To ni bilo neum no,« je pripom nil potnik. »G otovo ne. Z enim udarcem si je pridobil obstoj in trgovino, v kateri bi do konca z iv lje n ja lahko m irno delal. T oda imel je tudi pośteno kriż z babo!« »Te znajo . . .« »Pa se kako!« je govoril d alje svetnik. »T oda glejte, kaj se p rav i im eti srećo! N ekako poldrugo leto bo, ko se je baba nećesa preobjedla in um rla, W okulski p a je po stirih letih sitnosti ostal svoboden ko ptićek, z lastno trgovino in s tridesetim i tisoci rubljev gotovine, ki sta jih sp ra v lja la skup aj dva rodova M inclov.« »Im a sreco.« »Imel jo je,« je popravil svetnik, »pa je ni cenił. D rugi bi se na njegovem mestu ożenił s pośtenim dekletom in bi udobno żivel; saj veste, kaj pom eni danes znana trgovina n a dobrem m e s tu ...! T a norec p a je vse skupaj zavrgel in odsel trg o v at na vojno. M ilijonov ali kaksnega vraga se mu je z'ahotelo!« »M orda jih pa dobi,« se je oglasil potnik. »Ehe!« se je uprl svetnik. »Prinesi no piva, Jożek! Ali m islite, d a n a jd e v T u rć iji bogatejśo babo, kot je bila ra jn k a M inclovka . . .? Jożek . . .!« »Prinesem kot bi m ignil . . . T o bo' osma . . .« »Osma?« j e ponovil svetnik, »nemogoce. Ć a k a j! P rej je bila sesta, potem sedm a . . . « je zagodrnjal in si zakril lice z dlanjo. »M orda je res osma. Kako hitro' gre ćas . . .« T oda k lju b m racnim napovedim lju d i, ki so trezno gledali stvari, galan terijsk a trg o v in a J. M incla in S. W okulskega ne le, da ni propadla, am pak je celo dobro napredovala. Javnost, ki je bila radovedna zaradi glasov o propadu trgovine, jo> je vedno stevilneje obiskovala, a od trenutka, ko je W okulski zapustil V arsavo, so zaceli p rih a jati po blago tudi ruski trgovci. N aroćila so se m nożila, tvrdka je im ela kredit v tujini, m enice je redno placevala >n v trgovini je imrgolelo strank, ki so jim bili kom aj kos trije pom ocniki: suh plavolasec, ki se je zdelo, d a bo vsak cas um rl od suśice, drugi, ki je bil kostanjevih las, s filozofsko^ brado in kneźjim i kretnjam i, in śe tre tji — gizdalin z brćicam i, tako vabljivim i za lepi spoi, in je poleg tega disal ko kem iźni laboratorij. T o d a niti radovednost javnosti, niti telesne in duhovne °dlike treh pomocnikov, niti stari ugled trgovine najb rź ne bi bila reśila tvrdke propada, ko je ne bi bil vodil gospod Ignacij Rzecki, ki je bil że stirideset let n jen nanieścenec ter p rija te lj in zastopnik W okulskega. II Poslovodstvo starega pomocnika G ospod Ignacij je że p etindvajset let stanoval v sobici Poleg trgovine. V tern ćasu je trgovina że izm enjala lastnike in tla, om are in stekla v oknih, obseg svojega delova n ja in pomoćnike, a soba gospoda Rzeckega je ostala vedno enaka. Sobica je im ela isto żalostno okno* n a isto dvor >sce, z isto m reżo, na katere preckah je visela m orda że cetrtstoletna pajcevina, prav gotovo pa cetrtstoletna zavesa, ki je bila nekoc zelena, sedaj p a je od h rep e n en ja za soncem że pobledela. P ri oknu je stała ista ćrna miza, pokrita s suknom, ki je Prav tako bilo nekoć zeleno, danes p a samo se popackano. N a n jej je stal velik ćrn crnilnik z veliko crno peskovnico, p ritrjen o n a isti podstavek, p ar m edenih svecnikov z 9